Fiziatrija
V fiziatrični in rehabilitacijski ambulanti LagunaMed vam pomagamo pri odpravljanju težavah s področja gibalnega sistema, ki so posledica bolezni ali poškodb mišic, kosti in/ali živčevja. Po pogovoru bo specialist fizikalne in rehabilitacijske medicine (fiziater) opravil usmerjen klinični pregled. Na podlagi ugotovitev vam bo svetoval glede možnosti celostne obravnave, ki lahko vključuje zdravljenje z zdravili, infiltracije mehkih tkiv in/ali sklepov in različne metode fizikalne terapije (fizioterapije). Svetoval vam bo pri izbiri ustreznih ortoz (opornic) in drugih medicinskih pripomočkov. Po potrebi vam bo priporočil dodatno slikovno (UZ, RTG, MR) ali funkcionalno diagnostiko (EMG).
Bolečina je s strani mednarodnega združenja za proučevanje bolečine opredeljena kot »neprijetna čutna in čustvena zaznava, povezana z, ali podobna tisti, ki je povezana z dejansko ali potencialno poškodbo tkiva«. To pomeni, da vzrok ni vedno jasno viden in da ga včasih tudi z natančnimi preiskavami ne odkrijemo. Ko govorimo o bolečini, je potrebno vedeti, da gre vedno za osebno izkušnjo, na katero vplivajo biološki, psihološki in socialni dejavniki. Zato npr. nek dražljaj, ki ga povzroči enaka zunanja sila, vsak posameznik doživi in opiše drugače, tako z vidika intenzivnosti kot same kakovosti občutka. Skozi življenjske izkušnje posameznik spoznava bolečino, zato se njeno doživljanje pri njem lahko spremeni.
Bolečine ne moremo objektivno izmeriti (kot na primer telesno temperaturo), zato je potrebno spoštovati posameznikov opis zaznave. Ljudje svoje občutke izražamo na različne načine. Besedni opis je samo eden od načinov izražanja bolečine, če je posameznik ne zna opisati z besedami, to še ne pomeni, da nima bolečine. Zato je pomembno, da smo pri pregledu pozorni tudi na nebesedno komunikacijo in da bolnika opazujemo.
Bolečina običajno služi prilagoditvi in zaščiti pred škodljivimi dejavniki in je s tega vidika lahko za posameznika koristna. Če npr. primemo vroč predmet (lonec na štedilniku), ga bomo takoj avtomatsko izpustili in s tem preprečili nadaljnjo poškodbo kože, to je nastanek opekline. Podobno, z umikom bomo odreagirali tudi, če z boso nogo stopimo na oster kamen. Kljub temu ima lahko bolečina neželene učinke na počutje in funkcioniranje posameznika.
Bolečina je lahko simptom bolezni (npr. pri vnetju) ali poškodbe, lahko pa predstavlja bolezen samo zase. Bolečino lahko razdelimo na več načinov: glede na nastanek in razvoj bolezni, trajanje bolečine, mesto zaznave in intenzivnost bolečine.
Bolečino lahko razdelimo na več načinov:.
- Glede na nastanek in razvoj bolezni ločimo tri osnovne vrste. »Običajna« bolečina, ki izvira iz dejanske ali grozeče poškodbe ne-živčnega sistema in je posledica aktivacije bolečinskih receptorjev kjerkoli v telesu. Njena vloga je prej opisana zaščita pred škodljivimi dejavniki in s tem pred poškodbo tkiva. Običajno jo bolnik opiše kot topo, bolj ali manj stalno, običajno omejeno na poškodovani ali oboleli del telesa oz. organ (bolečina pri obrabi kolena…)
Drugo vrsto bolečine povzroči poškodba ali bolezen katerega koli dela živčnega sistema. Tako bolečina je lahko npr. spremljevalka sladkorne bolezni, možganske kapi, poškodbe živca na roki, okvare hrbtenjače… Le-ta nima zaščitne vloge in je v vsakem primeru za posameznika škodljiva. Bolnik jo tipično opiše kot pekočo, zbadajočo, prebadajočo, skelečo, stiskajočo, mrazečo, lahko se pojavljajo tudi nenadni občutki širjenja elektrike (npr. iz vratu vzdolž roke).
Tretja oblika je težje predstavljiva, saj izvira iz spremenjene zaznave, brez dokazov za okvaro tkiva, ki bi povzročila aktivacijo bolečinskih receptorjev ali dokazov za bolezen ali poškodbo živčnega sistema. Pravilo gre za dolgotrajno bolečino, ki je prisotna v več telesnih področjih sočasno, govorimo o kronični razširjeni bolečini, ki bolnika praviloma omejuje pri običajnem funkcioniranju, vpliva na njegovo razpoloženje, pogosto jo spremlja nespečnost. - Glede na trajanje bolečino razdelimo na akutno, ki traja največ 4 tedne, in kronično, kadar je prisotna več kot 3 mesece. V vmesnem obdobju enega do treh mesecev govorimo o »sub-akutni« bolečini.
- Bolečino opišemo tudi glede na to, v katerem delu telesa jo bolnik zaznava (glavobol, v križu, roki..)
- Pomemben je tudi podatek o intenzivnosti in pa opis kakovosti bolečine.
Ob obisku v ambulanti zdravnik po uvodnem pogovoru bolnika običajno prosi, da intenzivnost bolečine prikaže s pomočjo številčne lestvice (0-10) ali pa vidne analogne lestvice, kjer na 10 cm črti označi mesto svoje bolečine.
Številčna lestvica za ocenjevanje bolečine
Vidna analogna lestvica za ocenjevanje bolečine
Za natančnejšo opredelitev zdravniki specialisti, ki se ukvarjamo z bolečino, uporabljajo tudi različne vprašalnike. Z njimi bolnik natančneje opiše svojo bolečino, zdravnik pa na podlagi odgovorov opredeli, za kakšno vrsto bolečine gre. Pogovoru sledi usmerjen klinični pregled, s katerim poskušamo odkriti vzrok za bolečino. Po potrebi ga nato napotimo na dodatne slikovne (ultrazvok, rentgen, magnetna resonanca..) in/ali funkcionalne preiskave (EMG), ki jo tudi izvajamo v centru LagunaMed.
Zdravljenje bolečine je odvisno od vrste, intenzivnosti in trajanja bolečine in vzroka za njen nastanek. Pogosto, sploh pri kroničnih razširjenih oblikah, je ni možno popolnoma odpraviti. Cilj zdravljenja je njeno zmanjšanje za vsaj 30–50 % , izboljšanje fizične sposobnosti, spanja in kakovosti življenja bolnika. Na voljo imamo različna zdravila in ne-farmakološke ukrepe. V primerih, ko gre za kronično razširjeno bolečino pa je pogosto potrebna celostna rehabilitacija, ki vključuje tim različnih zdravstvenih strokovnjakov.
Pri zdravljenju z zdravili je potrebno upoštevati, za kakšno vrsto bolečine gre in kaj je vzrok zanjo. V kolikor je bolečina posledica bolezni (npr. sladkorne bolezni) je potrebno zdravljenje le-te. Če gre za poškodbo, je prav tako potrebna ustrezna usmerjena obravnava. S protibolečinskimi zdravili vzroka praviloma ne pozdravimo, ampak vplivamo na zaznavanje bolečine. Pri izbiri zdravila moramo upoštevati tudi morebitne zadržke (kontraindikacije) in previdnostne ukrepe, saj imajo vsa zdravila, poleg koristnih, tudi neželene učinke. Prvo načelo zdravljenja je vedno, da ne sme povzročiti več škode kot koristi. Zato mora zdravnik pred uvedbo zdravila od bolnika dobiti informacijo o njegovem zdravstvenem stanju oz. vseh njegovih boleznih, tudi če niso v neposredni povezavi z vzrokom za obisk v ambulanti. Drugo pravilo je postopnost pri uvajanju zdravil in stopenjsko zdravljenje. Praviloma začnemo z enim, »blažjim« zdravilom, spremljamo učinek in po potrebi čez čas povišamo odmerek, nato, če ni zadostnega učinka, zdravilo zamenjamo ali mu dodamo drugo. Zdravljenje z zdravili je smiselno kombinirati z nefarmakološkimi metodami.
Nefarmakološke metode v prvi vrsti vključujejo metode fizikalne terapije. Zdravnik bolnika z potrebnimi navodili napoti k fizioterapevtu , ki s posebnimi ročnimi terapevtskimi tehnikami pomaga pri zmanjšanju mišične napetosti, izboljšanju gibljivosti dela telesa, povečanju mišične moči in posledično zmanjšanju bolečin. Bolnika tudi nauči pravilnih gibalnih vzorcev za zmanjšanje bolečine in/ali preprečevanje njene ponovitve. Pomembno je, da bolnik naučene vaje nato vključi v svojo redno dnevno rutino in nadaljuje z njimi tudi po zaključku fizioterapije. Fizioterapevt pri svojem delu uporablja tudi različne aparature, ki s pomočjo električnega toka, ultrazvočnih valov ali toplote zmanjšujejo bolečino. Izmed teh je najbolj pogosto uporabljen aparat za površinsko protibolečinsko električno stimulacijo (TENS). Aparat je enostaven za uporabo in primeren za terapijo v domačem okolju. Uporaba teh aparatur lahko predstavlja koristno dopolnilo pri terapiji bolečine, ne more pa nadomestiti rok terapevta in redne vadbe bolnika.
