Zlomi vretenc so pogosta poškodba hrbtenice, ki lahko nastane kot posledica večjih poškodb, vendar v večini primerov nastanejo zaradi osteoporoze. Gre za stanje, pri katerem se zaradi zmanjšane kostne gostote vretenca oslabijo do te mere, da lahko pride do zloma že ob manjših obremenitvah, včasih celo brez jasnega poškodbenega dogodka.
Najpogosteje se zlomi pojavijo v prehodu med prsno in ledveno hrbtenico (T11–L2), kjer so sile na hrbtenico največje. Osteoporotični zlomi so bistveno pogostejši pri starejši populaciji, zlasti pri ženskah po menopavzi, medtem ko so travmatski zlomi pogostejši pri mlajših, predvsem kot posledica prometnih nesreč ali padcev. Dejavniki tveganja vključujejo starost nad 50 let, zmanjšano kostno gostoto, kajenje, pomanjkanje vitamina D ter dolgotrajno uporabo kortikosteroidov.
Do zloma pride, ko mehanske sile presežejo nosilnost kosti. Pri osteoporozi je ta prag bistveno nižji, zato lahko že običajne dnevne aktivnosti povzročijo t.i. kompresijski zlom, kjer se vretence delno sesede. Pri večjih poškodbah pa lahko pride tudi do kompleksnejših zlomov, ki vključujejo več delov vretenca in lahko vplivajo na stabilnost hrbtenice.
Najpogostejši simptom je nenadna ali postopna bolečina v hrbtu, ki je lokalizirana na mestu zloma. Bolečina se običajno poslabša pri stanju, hoji ali gibanju in se zmanjša v ležečem položaju. Pri več zlomih lahko pride tudi do zmanjšanja telesne višine in povečane ukrivljenosti hrbtenice (kifoze). V večini primerov nevrološki simptomi niso prisotni, razen pri hujših ali nestabilnih zlomih.
Zdravljenje je v veliki večini primerov konzervativno. Ključno vlogo ima fizioterapija, ki pomaga zmanjšati bolečino, izboljšati gibanje in preprečiti nadaljnje zaplete. V začetni fazi je pomembno prilagoditi aktivnosti in postopno uvajati gibanje, saj dolgotrajno mirovanje lahko vodi v dodatno oslabelost mišic in poslabšanje stanja.
Poseben poudarek ima vadba za izboljšanje drže, stabilizacijo trupa in krepitev mišic, ki razbremenijo hrbtenico. Poleg tega je pomembno delo na ravnotežju in koordinaciji, saj s tem zmanjšujemo tveganje za padce in nove zlome. Raziskave poudarjajo, da je poleg zdravljenja zloma ključno tudi obvladovanje osnovnega vzroka, predvsem osteoporoze.
Rehabilitacijo pogosto dopolnjujemo z manualno terapijo za zmanjšanje mišične napetosti in izboljšanje gibljivosti, ter s podpornimi metodami, kot so TECAR in laserska terapija, ki pomagajo pri zmanjševanju bolečine in pospeševanju regeneracije. Te metode so učinkovite kot dopolnilo aktivni rehabilitaciji.
Pri pacientih, kjer bolečina vztraja ali kjer gre za nestabilne zlome, je lahko potrebna tudi operativna obravnava. Cilj zdravljenja je predvsem ohraniti stabilnost hrbtenice, zmanjšati bolečino in omogočiti čim boljšo funkcionalnost.
V LagunaMed, centru zdravja in lepote, obravnavo vedno prilagodimo posamezniku. Na podlagi klinične slike in slikovne diagnostike ortoped najprej oceni, ali je za posameznega pacienta primernejše konzervativno ali operativno zdravljenje. V nadaljevanju s kombinacijo natančne fizioterapevtske ocene, individualno vodene vadbene terapije ter sodobnih terapevtskih pristopov pomagamo zmanjšati bolečino, izboljšati funkcijo hrbtenice ter omogočiti varno vrnitev v gibanje in vsakodnevne aktivnosti.
Viri:
Whitney, E., & Alastra, A. J. (2019). Vertebral fracture.
Spiegl, U. J., Fischer, K., Schmidt, J., Schnoor, J., Delank, S., Josten, C., … & Heyde, C. E. (2018). The conservative treatment of traumatic thoracolumbar vertebral fractures: a systematic review. Deutsches Ärzteblatt International, 115(42), 697.
