Zvin gležnja je ena najpogostejših poškodb gibalnega sistema in se pogosto pojavi pri športu, hoji po neravni podlagi ali nerodnem doskoku. Največkrat nastane, ko se stopalo obrne navznoter (inverzija), pri čemer se preobremenijo vezi na zunanji strani gležnja. Najpogosteje je prizadeta sprednja talofibularna vez, pri hujših poškodbah pa tudi druge vezi. Redkeje pride do poškodbe na notranji strani gležnja, ko se stopalo obrne navzven (everzija), ali pa do t. i. visokega zvina gležnja, kjer je poškodovana sindezmoza – vezivna povezava med golenico in mečnico. Ta tip poškodbe pogosto nastane pri zasuku stopala navzven (eksterna rotacija) ali ob pretiranem upogu gležnja navzgor (dorzifleksija) in običajno zahteva daljše okrevanje.
Čeprav veliko ljudi zvin dojema kot “manjšo poškodbo”, to ni vedno tako. Pri nekaterih gre res za blag razteg vezi, pri drugih pa za delno ali popolno raztrganino, ki lahko vpliva na stabilnost sklepa tudi dolgoročno. Po resnosti zvin običajno delimo na tri stopnje. Pri prvi stopnji gre za blag razteg vezi z manjšo bolečino in oteklino. Pri drugi stopnji pride do delne raztrganine, simptomi so izrazitejši, pogosto sta prisotna tudi podplutba in občutek nestabilnosti. Pri tretji stopnji pa gre za popolno raztrganino ene ali več vezi, zato je bolečina običajno močnejša, oteklina večja, obremenitev noge pa zelo otežena.
V akutni fazi je pomembno pravilno začetno ukrepanje. Pogosto se uporablja pristop POLICE, kar pomeni: zaščita (protection), optimalna obremenitev (optimal loading), hlajenje (ice), kompresija (compression) in elevacija oziroma dvig uda (elevation). Ključno je, da gleženj zaščitimo pred dodatno poškodbo, hkrati pa ga ne razbremenjujemo predolgo. Danes vemo, da zgodnja, prilagojena obremenitev običajno vodi do boljšega okrevanja kot dolgotrajna popolna imobilizacija.
Pomembno je tudi vedeti, da ni vsak zvin “samo zvin”. V nekaterih primerih je treba izključiti zlom. Pri tem zdravniki pogosto uporabljajo Ottawska pravila za gleženj (Ottawa Ankle Rules), ki pomagajo presoditi, ali je potreben rentgen. Na zlom posumimo predvsem, kadar je prisotna izrazita bolečina ob tipanju kostnih struktur okoli gležnja ali stopala, oziroma kadar oseba po poškodbi ne more narediti vsaj štirih korakov.
Ko se začetna bolečina in oteklina umirita, postane rehabilitacija ključni del okrevanja. Po poškodbi pogosto niso prizadete le vezi, ampak tudi gibljivost gležnja, mišična moč, ravnotežje in propriocepcija. Propriocepcija pomeni sposobnost zaznavanja položaja sklepa v prostoru in je zelo pomembna za stabilnost pri hoji, teku in spremembah smeri. Po zvinu je ta občutek pogosto oslabljen, zato se lahko pojavi večja negotovost pri obremenitvi in večje tveganje za ponovne poškodbe.
Rehabilitacija je zato usmerjena v postopno pridobivanje gibljivosti, krepitev mišic stopala in goleni ter izboljšanje živčno-mišičnega nadzora. Posebej pomembne so vaje za ravnotežje, stabilizacijo in kontrolo gibanja, saj pomagajo ponovno vzpostaviti zaupanje v gleženj in zmanjšujejo tveganje za ponovne zvine. Prav nepopolna rehabilitacija je eden glavnih razlogov, da se pri nekaterih razvije kronična nestabilnost gležnja – občutek, da gleženj “popušča”, se pogosto zvrača ali ni več zanesljiv pri hoji in športu. Dolgoročno lahko to vodi tudi v kronične bolečine, otekanje in večje tveganje za obrabne spremembe sklepa.
V LagunaMed, centru zdravja in lepote, obravnavo po zvinu gležnja vedno prilagodimo posamezniku. Rehabilitacija najpogosteje vključuje individualno vodeno kinezioterapijo, usmerjeno v izboljšanje gibljivosti, moči, propriocepcije in stabilnosti gležnja, z namenom varne vrnitve k vsakodnevnim in športnim aktivnostim ter zmanjšanja tveganja za ponovne poškodbe.
Viri:
Bergman, R., & Shuman, V. L. (2025). Acute ankle sprain. In StatPearls [Internet]. StatPearls Publishing.
Mugno, A. T., & Constant, D. (2020). Recurrent ankle sprain.
Fong, D. T. P., Hong, Y., Chan, L. K., Yung, P. S. H., & Chan, K. M. (2007). A systematic review on ankle injury and ankle sprain in sports. Sports medicine, 37(1), 73-94.
