Dekompresija je osnovna kirurška tehnika v kirurgiji hrbtenice. Dobesedno dekompresija pomeni sprositev živčnih struktur in se je navadno poslužujemo, kadar so živčne strukture simptomatsko utesnjene, ne glede na to kaj jih utesnjuje. Najbolj pogosto gre za degenerativno stenozo spinalnega kanala, kar pomeni, da živčne strukture v spinalnem kanalu utesnjujejo zadebeljeni rumeni ligamenti, deformirani obrabljeni sklepi, osteofiti (kostni izrastki) in znižane medvretenčne ploščine. Redkeje so živčne strukture utesnjene zaradi deformacij, tumorjev, okužb in drugih vzrokov.
Obstaja več možnosti dekompresije, zgodovinsko najbolj uporabljana je bila laminektomija, torej odstranitev vse kosti in ligamentov v zadnjem delu hrbtenice, ki pa se danes uporablja le še pri sočasni stabilizaciji hrbtenice, saj vemo da tovrstnen način dekompresije vodi v kasnejšo nestabilnost hrbtenice. Danes je bolj pogosta uporaba minimalno invazivne dekompresije, kjer skozi manjši tunel odstranimo le tiste strukture v spinalnem kanalu, ki ustesnjujejo živčne strukture, ohranjamo pa mehanske lastnosti hrbtenice. V zadnjem obdobju se vedno bolj uveljavlja tudi posredna dekompresija, kjer s sprednjimi in stranskimi pristopi na hrbtenico razširimo kanal z digovanjem medvretenčnega prostora, ob tem pa ne odstranjujemo kosti in ligamentov. Tovrstna dekompresija je možna le pri tistih pacientih, ki nimajo izrazitejših osteofitov. Na vratni hrbtenici se pogosteje poslužujemo sprednjih pristopov, saj omogočajo večjo varnost, so manj invazivni in omogočajo hitro in učinkovito okrevanje.
Kakšen tip dekompresije uporabimo, je odvisno od tipa utesnitve, mehanskih lastnosti hrbtenice (dodatne nestabilnosti), anatomskih razmer, predhodnih operacij in drugih dejavnikov. Kirurg in pacient se morata v ambulanti pogovoriti glede možnosti in izbrati najbolj primerno za pacienta, tudi z vidika pooperativnega okrevanja, rehabilitacijskega potenciala in sočasnih bolezni, ki lahko vodijo v različne komplikacije. Praviloma se pri starejših in bolj fragilnih pacientih skušamo odločiti za čim manj invazivne posege, kadar je to le mogoče. Na ta način zmanjšamo možnosti komplikacij in optimiziramo hitrost rehabilitacije, kar je za tovrstne paciente zelo pomembno.
MRI posnetek stenoze po operaciji
