Simon Dovč, diplomirani fizioterapevt in kineziolog
Telesna dejavnost je prvi in najpomembnejši dejavnik za preprečevanje bolečin mišično skeletnega sistema. Fizioterapija ni masaža, saj brez švica ni uspešne fizioterapije!
Poletje se končuje, s tem pa tudi marsikatera aktivnost v naravi. Vračamo se na delovna mesta in v hektični vsakdan, v katerem marsikdaj enostavno zmanjka časa ali pa volje za telesno dejavnost. Morda ste eden od tistih, ki delate delno ali večinoma od doma, kar prinaša s seboj ogromno težav predvsem v ledvenem delu hrbtenice.
Ljudje so navajeni določenih položajev, aktivnosti in obremenitev in v kolikor nimajo nikakršnih bolečin, so te obremenitve primerne za njihovo telo. Vsaka sprememba tega ravnovesja, kot je drugo delovno okolje, odvzem rekreacije (tudi če je telovadba za starejše 1-2 krat tedensko) lahko povzroči bolečine. Zavedati se moramo, da je telesna dejavnost prvi in najpomembnejši dejavnik za preprečevanje bolečin mišično skeletnega sistema. Pasivni življenjski stil in počivanje redko rešita bolečine posameznika.
Če nam na avtu poči guma in ne storimo nič in pridemo naslednji dan preveriti stanje naše gume, bomo po vsej verjetnosti videli, da je guma še vedno prazna. To je prispodoba za reševanje poškodb s pasivnim pristopom. Seveda v akutnih fazah in po operativnih posegih telo potrebuje mirovanje, toda tudi takrat je potrebno gibati s preostalimi sklepi, skrbeti za primerno cirkulacijo ipd. Neka aktivnost se mora dogajati.
Pogosto pridejo pacienti v ambulanto in izjavijo, da jih že 10 let boli v križu. Nekateri razumejo testiranje, pregled in biomehansko razlago njihovega mehanizma bolečin, nekatere pa to niti ne zanima, želijo le odpraviti bolečine. Uležejo se na mizo in pričakujejo, da jih bo terapevt “naštelal”. Terapevt naj bi po možnosti v 1-2 obravnavah odpravil 10 let trajajoče bolečine, pri čemer pacient ne stori ničesar in nadaljuje z enakimi obremenitvami in gibi kot je navajen. Žal je to iluzija. Dolgotrajnega izboljšanja ne moremo doseči čez noč in brez sodelovanja pacienta.
Seveda nekaterim pacientom to ni všeč, da bo odprava bolečine trajala kar nekaj časa in da bodo moral izvajati vaje in še domačo nalogo. Vendar je za najboljši možen izid bistveno sodelovanje pacienta in izvajanje domačih nalog v smislu vaj in prilagoditev vsakdana.
Tudi v fizioterapiji se pogosto preveč pasivno obravnava poškodbe. Raziskave jasno kažejo, da sta telesna dejavnost in primerna prilagojena vadba bistveni za zmanjšanje bolečin in preprečevanje ponovnih poškodb, prav tako pa imata pozitiven učinek tudi na celjenje tkiva. Na žalost se to nemalokrat pozabi in v Sloveniji v mojih očeh fizioterapija veliko preveč sloni na uporabi naprav ali pasivnih manualnih tehnik. Naprave v fizioterapiji ali podporne fizioterapevtske tehnike (kot npr. laserji, tecarji, magneti, elektroterapija in še mnogo drugih) naj bi služile tako kot že vidimo iz imena, podpori zdravljenja. Žal pa so prepogosto te pasivne obravnave, kjer pacient samo leži in stroj opravlja svoje delo, bistvo obravnave. Takšni pacienti le redko dosežejo zastavljene cilje rehabilitacije.
Enako velja za manualno terapijo. Tisti terapevti, ki vključujejo svojega pacienta aktivno v terapijo in ga naučijo, kaj naj dela v vsakodnevnem življenju in katere aktivnosti naj ne izvaja oz. izvaja na drugačen način ter ga naučijo vaj, s katerimi bo na dolgi rok odpravil bolečine, imajo dobre in dolgotrajne rezultate. V kolikor pa izvajajo le manualne tehnike, pri katerih pacienti ne rabijo aktivno početi nič, kot so masaže ipd., ne morejo pričakovati nekega dolgotrajnega uspeha. Pogosto se pacienti znajdejo v začaranem krogu in obiskujejo terapijo 1 krat tedensko, ker ravno približno tako dolgo traja učinek terapije. To naj ne bi bil cilj ne za pacienta in tudi ne za terapevta, čeprav takšni pacienti predstavljajo za njih stalen vir dohodka.
Zanimivo je, da ko na seminarjih in izobraževanjih govoriš s kolegi fizioterapevti iz tujine, jih mnogo teh pri nas izredno popularnih naprav, s katerimi je opremljena skoraj vsaka zasebna ambulanta, sploh ne pozna. Pogosto v tujini naprave uporabljajo res minimalno ali sploh ne, večino terapije pa sestavljajo aktivne vaje. S tem načinom dela dosegajo zavidljive rezultate in potrebe po dragih napravah sploh nimajo. Je pa res, da je takšen način dela veliko bolj naporen, tako za terapevta, kakor tudi pacienta. Terapevt za vsakega pacienta vnaprej pripravi in sproti prilagaja plan terapije.
Seveda je lažje prižgati napravo in odklopiti glavo, vendar učinek ne bo optimalen za našega pacienta, hkrati pa ne v ponos terapevtu.
Dobra fizioterapija ni tista, ki ima najnovejše naprave ali najbolj sijoče oglaševanje, ni tista, kjer moraš opraviti 3 mesečni program 3 krat tedensko, vendar tista, ki razume mehaniko poškodbe in jo razloži pacientu, prilagodi pacientove vsakodnevne navade ter zna pokazati in prilagoditi vaje posamezniku v obliki domače naloge.
Največja pohvala za terapevta je, ko se pacient po eni opravljeni terapiji vrne v ambulanto in poroča o izboljšanju simptomov. Seveda je to možno samo, če se je držal navodil in redno opravljal predpisane vaje. Seveda tukaj ne govorimo o vnaprej pripravljenih brošurah, katerih je na spletu ogromno. Sam sem se navadil, da svojim pacientom vse vaje, ki naj jih izvajajo za domačo nalogo, po tem ko smo se jih naučili, narišem na roko in dopišem bistvene točke za njih. Čeprav to vzame kar nekaj časa, vidim, da je ta način veliko bolj učinkovit kot generične vaje iz letakov, programov ali interneta.
Naj za konec še enkrat poudarim, da se je potrebno zavedati, da fizioterapija ni masaža in da brez švica ni uspešne fizioterapije!
Članek je bil v prilagojeni različici objavljen v reviji Polet.
