Obrabni (degenerativni) proces človeka

Definicija degenerativnega procesa

Staranje je proces, ki prinaša biološke, psihološke in socialne spremembe posameznika. Biološke spremembe se kažejo v morfoloških in funkcijskih spremembah organizma. Staranje vpliva tudi na posameznikovo osebnost in položaj v družbi. Starajoče se telo lahko opravlja vse funkcije kot telo mladega človeka, a le te so upočasnjene. V normalnih pogojih so v postaranem organizmu homeostatski mehanizmi med seboj relativno usklajeni. Pri naporu in stresnih situacijah pa pride do neusklajenosti in nestabilnosti teh mehanizmov.

Kadar govorimo o degenerativnih spremembah pri človeku, mislimo na proces staranja oz. proces obrabljanja. Staranje oz. degenerativni proces človeka je neizogiben pojav, ki prizadene vsakega izmed nas. Staranje z ortopedskega vidika, katere veda se ukvarja s proučevanjem in zdravljenjem kostno-mišično-živčnega sistema, razumemo staranje kot spremembe, ki se z leti človekovega življenja dogajajo na kostnem (hrustanec in kost), mišičnem (mišice, vezi) in živčnem sistemu. Kar se tiče degenerativnega procesa je najšibkejša kostno-mišična-živčna struktura hrustanec. Nekako velja, da se do 20. leta hrustanec gradi, po 20. letu pa propada, degenerira. Tako se z ortopedskega vidika staranje prične že po 20. letu človekovega življenja. Staranja ne moremo ustaviti, lahko pa v znatni meri vplivamo na hitrost njegovega poteka in s tem posredno tudi na hitrost »staranja« oz. kvaliteto našega življenja v kasnejših letih. Pomembno je vsakodnevno gibanje, čim več športne aktivnosti, redno izvajanje vaj. Pomembna je pravilna in redna prehrana, opustitev škodljivih navad in izogibanje stresom. Zaradi sodobnega načina življenja, ki nas potiska v vse večji tempo, pa je, na žalost,  to velikokrat sila težko, pogostokrat celo nemogoče.

 

 

Degenerativni proces hrustanca

Kar se tiče degenerativnega procesa človeka je najšibkejša kostno-mišična-živčna struktura hrustanec. Nekako velja, da se do 20. leta hrustanec gradi, po 20. letu pa propada, degenerira. Tako se z ortopedskega vidika staranje prične že po 20. letu človekovega življenja. Problem hrustanca je v njegovi prehrani. Hrustanec se namreč le v prvih dveh letih življenja prehranjuje neposredno preko krvnih žil. To pomeni, da se preko dovodnih krvnih žil dostavljajo hranilne snovi, preko odvodnih pa odplavljajo razgradnji produkti metabolizma, ki sicer kvarno vplivajo na hrustanec. Le v tem obdobju je metabolizem hrustanca maksimalno zaščiten in zadosten. V naslednjih letih življenja krvne žile postopno izginejo (slika 1).

 

Obrabni (degenerativni) proces človeka LagunaMed

Slika 1. Zgradba hrustanca: hrustančne celice (hondrociti) in med njim medcelična tekočina z gradbenimi snovmi. Hrustanec nima svojih krvnih žil (leva slika). Anatomski prikaz hrbtenice (desna slika). Dve sosednji vretenci sta prekrvljeni, medvretenčna ploščica med njima pa je brez krvnih žil.

 

Hrustanec se prehranjuje po principih osmoze oz. difuzije. To pomeni, da ves čas poteka izmenjava tekočin in v njej raztopljenih snovi med hrustancem in njegovo okolico (v sklepu je to sklepna tekočina). S tekočino se tako dostavljajo hranilne snovi in odplavljajo odpadne snovi (slika 2).

 

Obrabni (degenerativni) proces človeka LagunaMed

Slika 2. Hrustanec se prehranjuje po principu osmoze in difuzije. Gre za pretakanje tekočine in v njej raztopljenih hranilnih in odpadnih snovi v hrustanec in iz njega. Proces pretakanja v mirovanju je počasen.

 

V kolikor je ta proces iz katerega koli vzroka moten se to odrazi na hrustancu, ki tako doživi trajne in nepopravljive okvare. Slaba lastnost hrustanca je namreč tudi ta, da nima obnovitvene sposobnosti, kar pomeni, da se poškodbe oz. okvare nikoli več ne popravijo. Za zadostno prehrano hrustanca je nujno potrebno nenehno gibanje v sklepu. Gibanje namreč pospešuje izmenjavo tekočin med hrustancem in okolico in tako se pospešuje osmoza oz. difuzija hrustanca. Pri gibanju v sklepu se neprestano ustvarjajo mesta povišanega in mesta znižanega tlaka. Na mestu, kjer sta trenutno sosednji hrustančni površini v neposrednem stiku je tlak trenutno povišan. Povišan tlak povzroči iztiskanje tekočine in s tem odplavljanje odpadnih snovi iz hrustanca. Ko se stična površina med sosednjima površinama pri nadaljevanju giba v sklepu seli na drugo območje, stik na predhodnem območju popusti in s tem pade tudi pritisk na tem delu. S padcem pritiska se pojavi sesalni tlak, ki povzroči srk tekočine iz okolice v hrustanec. S tekočino hrustanec vsrka vase tudi hranilne snovi (slika 3).

 

Obrabni (degenerativni) proces človeka LagunaMed

Slika 3. Prikaz pomena gibanja na prehrano hrustanca. Gibanje pospeši pretakanje tekočine v hrustanec in iz njega in na ta način se pospešuje izmenjava hranilnih in odpadnih snovi v hrustancu. Gibanje namreč povzroča ustvarjanje mest s povečanim in zmanjšanim tlakom v hrustancu. Gibanje tako predstavlja kot vklop »prehranske črpalke« za hrustanec.

 

Brez nenehnega gibanja v sklepu je prehrana hrustanca nezadostna in posledica je hitrejše obrabljanje – degeneracija hrustanca. Gibanje sklepa predstavlja torej kot, da bi vklopili »prehransko črpalko« za hrustanec. Podoben mehanizem je pri spužvi. Ko spužvo stisnemo, potisnemo tekočino iz nje, ko pritisk popustimo, se ustvari sesalni tlak in spužva sama posesa vodo vase. V kolikor spužvo le pustimo na mestu, se slej ko prej pojavi neprijeten vonj v njej.

Obraba pomeni tanjšanje in izginevanje hrustanca s sklepnih površin. Posledica tega je postopen nastop bolečin, sprva vezane na večje obremenitve. Sklepi pogostokrat zatekajo, gibljivost se postopno zmanjšuje. Ko obraba napreduje, je potrebna večinoma kirurška terapija – vstavitev umetnega sklepa, proteze.

 

Degenerativni proces mišic

Degenerativni proces mišic se prične po 40. letu življenja. Govorimo o sarkopeniji – upad mišične mase po 40. letu življenja. Vzrok za povečano atrofijo skeletnega mišičja in s tem tudi upadlo moč mišičja ter zmanjšano maksimalno hitrost mišičnega dela predstavlja propad hitrih, glikolitičnih vlaken – vlakna tipa II. Gre za mišična vlakna v mišici, ki so odgovorna za hitre in močne mišične kontrakcije, vendar se ta vlakna tudi hitro utrudijo. Velik delež teh mišičnih vlaken imajo npr. športniki, ki se ukvarjajo z eksplozivnimi športi (npr. šprinterji). Mišična vlakna tipa II so večja od vlaken tipa I. Zaradi tega izgledajo taki športniki pravi mišični orjaki. Mišična vlakna tipa I s staranjem ostajajo nespremenjena. To so vlakna, ki so odgovorna za nekoliko počasnejše kontrakcije, vendar  je njihova vzdržljivost dolgotrajna. Velik odstotek teh vlaken imajo npr. športniki, od katerih se zahtevajo daljši fizični napori (npr. maratonci). Mišična vlakna tipa I so tanjša od vlaken tipa II, zato izgledajo ljudje pri katerih prevladujejo taka vlakna pravi suhci (maratonci). Ker ostajajo vlakna tipa I nespremenjena z leti človekovega življenja, se vzdržljivost vlaken s starostjo ne spreminja. Marsikateri trenirani starostniki se tudi v kasnih letih še vedno udeležujejo maratonov. Sarkopenija prizadene tretjino starejših od 60 let in polovico starejših od 80 let. Upad mišične mase, lahko preprečimo z rednimi vajami za moč, oziroma s treningom za povečanje mišične mase. Tako vsem svetujemo čim več gibanja, vzdrževanje fizične, športne aktivnosti, vključevanje v redne vadbe. Pomembna je tudi pravilna in redna prehrana, ki vsebuje veliko sadja, zelenjave in proteinov.

 

Obrabni (degenerativni) proces človeka LagunaMed

Prikaz degeneracije mišičnih vlaken. Leva slika: normalna mišica, desna slika: degenerirana mišica. Degeneracija prizadene predvsem mišična vlakna tipa II.

 

Degenerativni proces kosti

Kost podleže degenerativnemu procesu po 50 letu življenja. Kost se kljub navidezni nespremenljivosti ves čas gradi in razgrajuje. Gradnjo kosti omogočajo celice osteoblasti, razgradnjo pa celice osteoklasti. V prvih dvajsetih letih življenja prevladuje aktivnost celic, ki kost gradijo. V mladosti je osteoblastov več in lahko kostno maso povečujejo hitreje, kot jo osteoklasti razgrajujejo. Tako v začetku tretjega desetletja kostna masa doseže svojo največjo gostoto. Konec četrtega desetletja sledi postopno upadanje kostne mase zaradi zmanjšane aktivnosti celic za tvorbo (osteoblasti) in povečane aktivnosti celic za razgradnjo (osteoklasti) kosti ter njene manjše mineralizacije. Temu sledi starostno pogojena izguba kostne mase, ki letno znaša od 0.5 do 1% (0.5% letno pri moških in 1% letno pri ženskah, po menopavzi pa se kostna gostota zmanjšuje 1-2 % letno in v prvih 5-8 letih po menopavzi lahko doseže celo3-5% zmanjšanje letno!). Nastajanje in obnavljanje kostnine je s staranjem upočasnjeno tudi zaradi zmanjšanega izločanja rastnega hormona, estrogenov in manjših obremenitev skeleta, kar aktivira osteoblaste. Gostota kostnine se s starostjo zmanjšuje do mere, ko se lahko pojavi bolezen – osteoporoza. Posledice osteoporoze se kažejo v krhkih kosteh, kar lahko že ob minimalnih travmah pripelje do zlomov kosti (predvsem vretenc, kolkov, kosti podlehti). Na izboljšanje kostne mase in s tem pojavnost osteoporoze lahko vplivamo z zdravo prehrano z dovolj kalcija in dovolj, vendar ne preveč beljakovin, primerno in zadostno telesno aktivnostjo, zadostno, vendar ne pretirano izpostavljenostjo soncu, opustitev škodljivih navad ( kajenje, prekomerno uživanje kave in alkohola).

Obrabni (degenerativni) proces človeka LagunaMed

Prikaz normalne gostote kosti (leva slika) in osteoporotične kosti (desna slika). Gostota kosti pri osteoporozi je manjša in obstaja posledično nevarnost zloma kosti.

 

Degenerativni proces hrbtenice

Hrbtenica, predvsem ledveni del, je ena najbolj obremenjenih struktur pri človeku. Posledično je tudi obrabni proces zgoden in z leti lahko izrazit. Obrabni proces na hrbtenici se običajno prične po 20. letu življenja, pri današnjem človeku zaradi statičnega načina življenja, neaktivnosti tudi prej. Ni neobičajno, da se prve obrabne spremembe vidijo tudi že pri najstnikih, kar pred več deset let nazaj praktično ni bilo nikoli videti. Tudi pri hrbtenici je problematična struktura hrustanec. V sprednjem delu je to medvretenčna ploščica, zadaj pa sta dva sklepa – fasetna sklepa, ki imata vse lastnosti pravega sklepa. Tudi za hrustanec hrbtenice veljajo enaki prehrambeni principi kot za ostali hrustanec po telesu. Tako se izmenjujejo hranilne in odpadne snovi preko kosti sosednjih vretenc po principu difuzije oz. osmoze. Za dodatno oz. zadostno izmenjevanje tekočin je nujno potrebno še neprestano gibanje hrbtenice v vseh smereh. S tem se v medvretenčni ploščici ustvarjajo trenutna področja višjega oz. področja nižjega tlaka, kar pospešuje izmenjavo snovi.  Pri predklonu tako naraste tlak v sprednjem delu ploščice, v zadnjem delu pade; obratno je pri zaklonu, enako tudi pri odklonih in rotacijah trupa.

Obrabne spremembe na hrbtenici nastajajo pri vsakem človeku. Obrabnih sprememb ne moremo zaustaviti, lahko pa obrabo upočasnimo. Za odložitev in upočasnitev teh sprememb je nujno potrebno upoštevati določene biomehanske principe (glej poglavje obremenitve – biomehanika hrbtenice).

Obraba na hrbtenici se najprej začne na medvretenčni ploščici. Posledica ja tanjšanje medvretenčne ploščice in tvorba kostnih izrastkov (slika 1). Posledica začetne obrabe je pogostokrat nastanek diskus hernije (glej poglavje diskus hernija).

 

Obrabni (degenerativni) proces človeka LagunaMed

Rentgenski prikaz obrabe medvretenčnih ploščic. Ploščice v spodnjem delu ledvene hrbtenice so posedene (obrabljene), vidni so tudi kostni izrastki spredaj (osteofiti)

 

Ko se medvretenčna ploščica obrabi, se posledično teža prenese na zadašnje sklepe (fasetne sklepe). Posledica večje obremenitve sklepov je nato še obraba sklepov. Obraba sklepov se običajno prične po 40. letu življenja. Posledica obrabe sklepov je tvorba kostnih izrastkov, ki se lahko bočijo v hrbtenični kanal. Posledica tega je zožitev (stenoza) hrbteničnega kanala, ki se kaže s specifično klinično sliko (slika 2) (glej poglavje stenoza hrbteničnega kanala).

 

Obrabni (degenerativni) proces človeka LagunaMed

Prikaz zožitve hrbteničnega kanala (stenoza). Leva slika prikazuje normalno velikost hrbteničnega kanala, desna slika prikazuje zožitev hrbteničnega kanala kot posledica tvorbe kostnih izrastkov, ki se bočijo v kanal.

Morda vas tudi zanima

Obremenitve (biomehanika) hrbtenice

Obremenitve hrbtenice pojasnjujemo z navori. Navor je produkt sile in ročice preko katere ta sila deluje (N = F x r). Večja sila in večja ročica prispevata k večjemu navoru (slika 1). Slika 1. Navor (N) je produkt sile (F) in njegove ročice (r). Večja je sila, ...

Preberi več

Anatomija hrbtenice

Hrbtenica je večsegmentni in multifunkcionalni organ, ki poteka od baze lobanje do medenice. Sestavljena je iz 7 vratnih, 12 prsnih in 5 ledvenih vretenc. 5 križnih vretenc je zraslih v enotno kost – križnica, 3-5 trtičnih vretenc pa je zraslih v enotno kost ...

Preberi več