Spondilolisteza je stanje hrbtenice, pri katerem pride do zdrsa enega vretenca glede na spodaj ležeče vretence. Najpogosteje se pojavi v ledvenem delu, predvsem na ravneh L4–L5 in L5–S1, kjer so mehanske obremenitve največje. Gre za razmeroma pogost pojav, ki se lahko razvije v različnih starostnih obdobjih – pri mlajših je pogosto povezan s ponavljajočimi se obremenitvami (npr. pri športnikih), medtem ko je pri starejših najpogosteje posledica degenerativnih sprememb hrbtenice.
Vzroki za nastanek so različni. Pri mlajših pogosto govorimo o t. i. istmični spondilolistezi, pri kateri pride do stresne poškodbe dela vretenca zaradi ponavljajočih se gibov v ekstenziji. Pri starejših prevladuje degenerativna oblika, pri kateri zaradi obrabe medvretenčnih ploščic in malih sklepov pride do postopne izgube stabilnosti segmenta. Poleg tega lahko spondilolisteza nastane tudi zaradi prirojenih nepravilnosti, poškodb ali redkeje bolezni, ki oslabijo kostno strukturo.
Klinična slika je lahko zelo različna. Pri nekaterih posameznikih je stanje dolgo časa brez simptomov, pri drugih pa povzroča bolečino v križu, ki se lahko poslabša pri gibanju, zlasti pri iztegu hrbtenice. Če pride do utesnitve živčnih struktur, se lahko pojavijo tudi simptomi, kot so bolečina, ki se širi v nogo, mravljinčenje, zmanjšana občutljivost ali mišična oslabelost. V naprednejših primerih lahko pride tudi do težav pri hoji in zmanjšane funkcionalnosti.
Zdravljenje je v večini primerov konzervativno. Ključno vlogo ima fizioterapija, ki je usmerjena v izboljšanje stabilnosti hrbtenice, zmanjšanje bolečine in optimizacijo gibanja. Osnova rehabilitacije je vadba, predvsem vaje za stabilizacijo trupa, s katerimi krepimo globoke mišice, kot sta transversus abdominis in multifidus. Te mišice imajo pomembno vlogo pri nadzoru gibanja in zmanjševanju mehanskih obremenitev prizadetega segmenta.
Pomemben del obravnave sta tudi prilagoditev vsakodnevnih aktivnosti in postopno povečevanje obremenitev. Cilj ni izogibanje gibanju, temveč izboljšanje tolerance za obremenitve in vzpostavitev optimalnejših gibalnih vzorcev.
Rehabilitacijo pogosto dopolnjujemo z manualno terapijo, s katero izboljšamo gibljivost in zmanjšamo mišično napetost, ter s podpornimi metodami, kot sta terapija TECAR in laserska terapija, ki pomagata pri zmanjševanju bolečine in pospeševanju regeneracije tkiv. Te metode so učinkovite predvsem kot dopolnilo aktivni terapiji.
Operativno zdravljenje je potrebno le v manjšem deležu primerov, predvsem kadar pride do napredovanja zdrsa ali izrazitih nevroloških izpadov oziroma kadar konzervativno zdravljenje ne prinese izboljšanja. Tudi po operaciji ima fizioterapija ključno vlogo, saj omogoča varno vračanje h gibanju in pomaga preprečevati ponovitev težav.
V centru zdravja in lepote LagunaMed obravnavo vedno prilagodimo posamezniku. S kombinacijo natančne fizioterapevtske ocene, individualno vodene vadbene terapije ter sodobnih pristopov pomagamo zmanjšati bolečino, izboljšati stabilnost hrbtenice ter omogočiti varno in učinkovito vrnitev k vsakodnevnim aktivnostim.
Viri
Margetis, K., & Gillis, C. C. (2025). Spondylolisthesis. In StatPearls [Internet]. StatPearls Publishing.
Garet, M., Reiman, M. P., Mathers, J., & Sylvain, J. (2013). Nonoperative treatment in lumbar spondylolysis and spondylolisthesis: A systematic review. Sports Health, 5(3), 225–232.
