Raztrganina rotatorne manšete
Rotatorna manšeta je skupina štirih mišic in njihovih tetiv, ki obdajajo ramenski sklep ter imajo pomembno vlogo pri njegovem gibanju in stabilizaciji. Sestavljajo jo mišice supraspinatus, ki sodeluje predvsem pri začetnem dvigu roke, infraspinatus in teres minor, ki omogočata zunanjo rotacijo, ter subscapularis, ki sodeluje pri notranji rotaciji. Skupaj omogočajo usklajeno gibanje roke in pomagajo ohranjati glavico nadlahtnice stabilno v ramenskem sklepu.
Poškodbe rotatorne manšete glede na njihov obseg delimo na delne in popolne raztrganine tetiv. Najpogosteje je prizadeta tetiva mišice supraspinatus, saj je anatomsko izpostavljena velikim obremenitvam in je v določenih predelih slabše prekrvavljena.
Do poškodb lahko pride zaradi ponavljajočih se gibov nad glavo, nenadne poškodbe, kot so padec, udarec, izpah ali sunkovit gib, oziroma zaradi postopnih degenerativnih sprememb, ki postajajo pogostejše s staranjem. Pri akutnih poškodbah se lahko bolečina in omejitev funkcije pojavita nenadoma, medtem ko se pri degenerativnih raztrganinah težave pogosto razvijajo postopoma in brez jasnega poškodbenega dogodka.
Delne rupture pomenijo, da je tetiva poškodovana le v delu svoje debeline. Funkcija mišice je lahko dobro ohranjena, vendar se lahko pojavita bolečina in zmanjšana zmogljivost. Pri popolni rupturi je tetiva prekinjena po celotni debelini, kar lahko povzroči izrazitejšo šibkost in težave pri dvigovanju roke. Klinična slika je odvisna od velikosti in lokacije rupture, števila prizadetih tetiv ter stanja preostalih mišic rotatorne manšete.
Najpogostejši simptom je bolečina v rami, zlasti pri dvigu roke, delu nad glavo ali ponoči med ležanjem na prizadeti strani. Bolečina se pogosto širi proti nadlahti. Poleg bolečine se lahko pojavijo občutek šibkosti, zmanjšana gibljivost in spremenjen način gibanja rame. Pri večjih raztrganinah sta lahko izrazitejši predvsem izguba moči in slabša funkcija roke.
Diagnoza temelji na anamnezi in kliničnem pregledu. Kadar je potrebna natančnejša ocena tetiv rotatorne manšete in drugih struktur rame, se uporabljajo dodatne slikovne preiskave, predvsem ultrazvok in magnetna resonanca (MR).
Zdravljenje je odvisno od vrste in velikosti poškodbe, starosti, simptomov ter funkcionalnih zahtev posameznika. V številnih primerih, zlasti pri delnih in tudi nekaterih popolnih rupturah, je prva izbira konzervativno zdravljenje. To lahko poleg fizioterapije vključuje začasno prilagoditev aktivnosti ter uporabo protibolečinskih oziroma protivnetnih zdravil.
Ključni del obravnave je fizioterapija, ki vključuje postopno izboljševanje gibljivosti rame, krepitev mišic rotatorne manšete in stabilizatorjev lopatice ter izboljšanje nadzora gibanja. Pomemben cilj rehabilitacije je ponovno vzpostaviti učinkovito in usklajeno gibanje rame in lopatice, saj se lahko pri dolgotrajnih težavah razvijejo kompenzacijski gibalni vzorci.
Rehabilitacijo pogosto dopolnjujemo s podpornimi fizioterapevtskimi pristopi. Manualna terapija se uporablja predvsem za izboljšanje gibljivosti in zmanjševanje bolečine ter lahko omogoči lažje izvajanje aktivne vadbe. Laserska terapija in terapija TECAR se lahko uporabljata kot dopolnilo vadbenemu programu, predvsem za zmanjševanje simptomov. Ti pristopi aktivne rehabilitacije ne nadomeščajo, temveč jo dopolnjujejo.
Ključno vlogo ima postopno in ustrezno obremenjevanje tetiv, s katerim izboljšujemo njihovo toleranco za obremenitve in funkcionalno zmogljivost rame. Tako prehitra vrnitev k zahtevnim aktivnostim kot dolgotrajno popolno izogibanje obremenitvam lahko negativno vplivata na okrevanje. Pri pacientih, ki se dobro odzovejo na konzervativno zdravljenje, se izboljšanje pogosto začne kazati v prvih 6–12 tednih, rehabilitacija pa se lahko glede na obseg poškodbe in funkcionalne zahteve nadaljuje dlje časa.
Če bolečina pomembno omejuje izvajanje rehabilitacije, se lahko v določenih primerih uporabi tudi kortikosteroidna injekcija oziroma blokada v predel rame, predvsem za kratkoročno zmanjšanje bolečine. Takšni posegi raztrgane tetive ne zacelijo, zato se uporabljajo premišljeno in kot dopolnilo konzervativnemu zdravljenju.
Operativno zdravljenje pride v poštev predvsem pri akutnih popolnih rupturah pri mlajših oziroma funkcionalno zahtevnejših posameznikih, večjih raztrganinah z izrazito šibkostjo ali izgubo funkcije ter pri težavah, ki vztrajajo kljub ustreznemu konzervativnemu zdravljenju. Odločitev za operacijo je odvisna tudi od velikosti in retrakcije rupture, kakovosti tetive in mišice ter funkcionalnih potreb posameznika.
Kirurško zdravljenje se danes pogosto izvaja artroskopsko, pri čemer kirurg raztrgano tetivo ponovno pritrdi na njeno anatomsko mesto na nadlahtnici. Namen posega je čim bolje obnoviti funkcijo rotatorne manšete, izboljšati moč in funkcijo rame ter zmanjšati bolečino. Po operaciji sledi daljše obdobje postopne rehabilitacije, ki je ključnega pomena za zaščito popravljene tetive, ponovno pridobivanje gibljivosti ter poznejše postopno obnavljanje mišične moči in funkcije.
V centru zdravja in lepote LagunaMed obravnavo težav rotatorne manšete vedno prilagodimo posamezniku. Rehabilitacija vključuje individualno vodeno kinezioterapijo ter po potrebi dodatne metode, kot so manualna terapija, laserska terapija ali terapija TECAR, katerih namen je zmanjšati bolečino, izboljšati funkcijo ter omogočiti varno vrnitev k vsakodnevnim in športnim aktivnostim.
Viri
May, T., & Garmel, G. M. (2019). Rotator cuff injury.
Sripathi, P., & Agrawal, D. K. (2024). Rotator cuff injury: Pathogenesis, biomechanics, and repair. Journal of Orthopaedics and Sports Medicine, 6(4), 231.
